KRESOVANJE
Kako so praznovali najdaljši dan v letu
Ko sonce na svoji poti doseže vrh, kar se zgodi 21. junija, dobimo najdaljši dan v letu, ki so ga indoevropska ljudstva praznovala kot kresni dan; pri starih Slovanih je bil ta dan povezan s čaščenjem sončnega božanstva Kresnička. s pokristjanjevanjem se je ta praznik zaradi podobnosti imena prenesel na 224. junij, ki je krščanski praznik rojstva Janeza Krstnika ali ''svetega Jevana'', kot pravijo na Tolminskem.
Spoznanje, da je sonce doseglo vrh svoje navidezne nebesne poti in da dan začenja spet pojemati, je prvotnega človeka vsako leto znova navdalo s tesnobo, s strahom za obstoj. V svojem preprostem mišljenju pa je menil, da more s čarnimi, magičnimi sredstvi soncu ohraniti moč in mu jo pomnožiti.
Takšno magično sredstvo je bil ogenj.
Zato je človek na kresni dan oziroma že na večer pred njim žgal kresove, prožil ognjene krožce, kotalil goreča kolesa in nosil velike plemenice, ker je bil prepričan, da bo njegov ogenj ''pomagal'' soncu . še v hujši stiski je počenjal podobno ob zimskem kresu, ob najkrajšem dnevu, ko je žgal na ognjišču zajetni hrastov panj, in je dan spet začenjal rasti.
V indoevropskih predstavah je simbol sonca kolo. Zato so marsikje po Slovenskem na kresni večer spuščali s hribov v dolino ognjena kolesa. Ponekod se je uveljavil običaj metanja gorečih krožcev, npr. v Ziljski, gornji Savski, Kanalski in gornji Soški dolini. Eden od krajev s tem običajem v Soški dolini pa je Srpenica.
Furlan Lorenzoni je prvi objavil leta 1930 opis tega starega srpeniškega običaja. Pravi, da mečejo fantje na kresni večer lesene krožce, ki jim pravijo šibre.
Vsako šibro spremlja vzklik: ''Ta šibra jemout leti, leti na...'', nakar slede imena mladih vaških parčkov. najprej počastijo ''poštene'' zaljubljence, nato pa si privoščijo nedovoljene zveze. Tukaj velja svobodna moralna kritika, tako da prihajajo na brezobzirno na dan vsi stari in novi vaški grehi...
77-letna Matilda Knez pa je dijakinji tolminske gimnazije Gojki Rot leta 1970 o kresobanju v Srpenici povedala še naslednje:
V Srpenici so teden dni pred svetim Jevanom na pečini nad vasjo pripravili kres - nosili so skupaj drva in vejevje in se pri tem veselili v pričakovanju kresnega večera.
Fantje so iz smrekovega debla nažagali nekaj centimetrov debele šibre in jih v sredi preluknjali; domenili so se tudi, komu jih bodo namenili.
Na kresni večer so vaška dekleta spletla in obesila venec rož nad hišne portone (glavne vhode), da bi bila hiša varna pred kačami. Fantje pa so pohiteli na skalo in zakurili kres. Moral je biti velik, da se je daleč videl. Potem so dali šibre v ogenj, da so se vžgale. Čeče so bile zelo radovedne, komu bodo šibre namenjene. Zbrale so se na Canfrjevem Vrtu, kjer se je najbolje slišalo, in prisluškovale.
Goreče šibre so fantje natikali na palico in jih metali daleč v dolino. vedno so povedali, komu je katera namenjena. ob prvi šibri so zaklicali:
''Tala, tala šibra šmout
leti, leti na svetega Jevana
an na ta nuvga an ta starga župana...,''
Ko je bila šibra že visoko v zraku, so zavpili:
''Al vidte, de je res?!''
Po drugih šibrah so prišli na vrsto parčki:
''Tala, tala šibra šmout
leti, leti na Micko Kulno an Tona Kehičevga...
Al vidte, de je res?!''
Potem so še s šibro spravljali skupaj ''ta skregane'' in sploh reševali vsake vaške težave. Seveda so jih poleg deklet poslušali še drugi vaščani in potem živahno razpravljali o fantovskih domislicah. Škoda, da je sedaj mladina opustila ta običaj!
Prof. Janez Dolenc
Ko sonce na svoji poti doseže vrh, kar se zgodi 21. junija, dobimo najdaljši dan v letu, ki so ga indoevropska ljudstva praznovala kot kresni dan; pri starih Slovanih je bil ta dan povezan s čaščenjem sončnega božanstva Kresnička. s pokristjanjevanjem se je ta praznik zaradi podobnosti imena prenesel na 224. junij, ki je krščanski praznik rojstva Janeza Krstnika ali ''svetega Jevana'', kot pravijo na Tolminskem.
Spoznanje, da je sonce doseglo vrh svoje navidezne nebesne poti in da dan začenja spet pojemati, je prvotnega človeka vsako leto znova navdalo s tesnobo, s strahom za obstoj. V svojem preprostem mišljenju pa je menil, da more s čarnimi, magičnimi sredstvi soncu ohraniti moč in mu jo pomnožiti.
Takšno magično sredstvo je bil ogenj.
Zato je človek na kresni dan oziroma že na večer pred njim žgal kresove, prožil ognjene krožce, kotalil goreča kolesa in nosil velike plemenice, ker je bil prepričan, da bo njegov ogenj ''pomagal'' soncu . še v hujši stiski je počenjal podobno ob zimskem kresu, ob najkrajšem dnevu, ko je žgal na ognjišču zajetni hrastov panj, in je dan spet začenjal rasti.
V indoevropskih predstavah je simbol sonca kolo. Zato so marsikje po Slovenskem na kresni večer spuščali s hribov v dolino ognjena kolesa. Ponekod se je uveljavil običaj metanja gorečih krožcev, npr. v Ziljski, gornji Savski, Kanalski in gornji Soški dolini. Eden od krajev s tem običajem v Soški dolini pa je Srpenica.
Furlan Lorenzoni je prvi objavil leta 1930 opis tega starega srpeniškega običaja. Pravi, da mečejo fantje na kresni večer lesene krožce, ki jim pravijo šibre.
Vsako šibro spremlja vzklik: ''Ta šibra jemout leti, leti na...'', nakar slede imena mladih vaških parčkov. najprej počastijo ''poštene'' zaljubljence, nato pa si privoščijo nedovoljene zveze. Tukaj velja svobodna moralna kritika, tako da prihajajo na brezobzirno na dan vsi stari in novi vaški grehi...
77-letna Matilda Knez pa je dijakinji tolminske gimnazije Gojki Rot leta 1970 o kresobanju v Srpenici povedala še naslednje:
V Srpenici so teden dni pred svetim Jevanom na pečini nad vasjo pripravili kres - nosili so skupaj drva in vejevje in se pri tem veselili v pričakovanju kresnega večera.
Fantje so iz smrekovega debla nažagali nekaj centimetrov debele šibre in jih v sredi preluknjali; domenili so se tudi, komu jih bodo namenili.
Na kresni večer so vaška dekleta spletla in obesila venec rož nad hišne portone (glavne vhode), da bi bila hiša varna pred kačami. Fantje pa so pohiteli na skalo in zakurili kres. Moral je biti velik, da se je daleč videl. Potem so dali šibre v ogenj, da so se vžgale. Čeče so bile zelo radovedne, komu bodo šibre namenjene. Zbrale so se na Canfrjevem Vrtu, kjer se je najbolje slišalo, in prisluškovale.
Goreče šibre so fantje natikali na palico in jih metali daleč v dolino. vedno so povedali, komu je katera namenjena. ob prvi šibri so zaklicali:
''Tala, tala šibra šmout
leti, leti na svetega Jevana
an na ta nuvga an ta starga župana...,''
Ko je bila šibra že visoko v zraku, so zavpili:
''Al vidte, de je res?!''
Po drugih šibrah so prišli na vrsto parčki:
''Tala, tala šibra šmout
leti, leti na Micko Kulno an Tona Kehičevga...
Al vidte, de je res?!''
Potem so še s šibro spravljali skupaj ''ta skregane'' in sploh reševali vsake vaške težave. Seveda so jih poleg deklet poslušali še drugi vaščani in potem živahno razpravljali o fantovskih domislicah. Škoda, da je sedaj mladina opustila ta običaj!
Prof. Janez Dolenc